Korenine družine, ki je upodobljena na sliki Rudija Skočirja, segajo več stoletij nazaj, najmanj v leto 1377, ko je bila Kendova domačija prvič omenjena v urbarju tolminske gestaldije.
Rudi Skočir: Daj nam naš vsakdanji kruh
Besedilo: Helena Pregelj Tušar
Foto: Robert Zabukovec, Marijan Močivnik
Imenitna umetnina Rudija Skočirja že vse od odprtja, pred četrt stoletja, krasi največjo sobano Kendovega dvorca. Na monumentalni sliki pozornost najprej pritegne gospodar, močan osrednji lik, ki daruje kruh družini na lepo pogrnjeni mizi, okrašeni z idrijsko čipko. Ob njem sedijo žena, sinovi in hčere ter hlapci in dekle. Muza na gospodarjevo glavo polaga venec, v poklon njegovemu delu.
Rudi Skočir: Daj nam naš vsakdanji kruh, 1995 (olje na platnu, 180 cm x 500 cm), Kendov dvorec
Na zgornjem robu slike sta napisa v latinskem in slovenskem jeziku: Panem nostrum quotidianum da nobis – Oče naš, daj nam danes naš vsakdanji kruh. Rudi Skočir pravi, da napisi ter simboli, ki so značilni za njegova dela, gledalcu pomagajo, ga vpeljejo na pot, o kateri je sam razmišljal med ustvarjanjem.
Slika na Kendovem dvorcu hitro vzbudi asociacijo na eno najbolj znanih in najmočnejših umetniških del vseh časov, Zadnjo večerjo Leonarda da Vincija. Ko je Rudi Skočir poizvedoval o Kendovi družini, se je podobnost z zadnjo večerjo porodila povsem slučajno, pripoveduje:
“Na podeželju so bili odnosi pristni. Vsi, družina ter hlapci in dekle, so bili povabljeni za isto mizo. Gospodar na sliki vsem daruje kruh. Simbolično jim s tem daruje blagostanje. Po njegovih rokah vidimo, da gospodar ni bil fin gospod, ki ima v lasti zemljo, ampak je to zemljo fizično obdeloval. Njegove roke so delavske roke. Tudi obrazi ob njem so precej vsakdanji, mogoče sem jih malo lepše oblekel za ta prazničen trenutek.”
Korenine kmečke družine, ki je upodobljena na sliki Rudija Skočirja, segajo več stoletij nazaj, najmanj v leto 1377, ko je bila Kendova domačija prvič omenjena v urbarju tolminske gestaldije. Gospodar je edina oseba na sliki, ki jo je Rudi Skočir upodobil po resničnem gospodarju iz Kendove rodbine pred sto in več leti. Vse ostale figure so fantazijske. Tudi barve nimajo nobene simbolike, pojasnjuje:
“Spraševali so me, zakaj ima figura skrajno desno rdečo srajco. Ima zvezo z Judo, ki je bil izdajalec, ima političen pomen? Povedal sem, da ne. Kompozicijsko se mi je zdelo dobro, če je tam rdeča barva, ker imamo na nasprotni strani petelina, ki ima tudi rdečo krono. Zdi se mi, da se ti dve barvi pogovarjata med sabo čez mizo.”
Petelin ima simbolen pomen, a ga ne razkrije. Pravi, da mora slikar kakšno sporočilo obdržati zase.
Podobno kot osebe na sliki Rudija Skočirja, se danes v sobani, kjer je delo razstavljeno, ob skupnih omizjih zbirajo družine, prijatelji, poslovneži, popotniki. “Prav neverjetno je, koliko ljudi sem spoznal prav preko te slike,” pravi Rudi Skočir. Francoska gosta, ki sta pred leti obiskala Kendov dvorec in videla njegovo delo, sta ga v času, ko je ustvarjal v Parizu, povabila k sebi domov v Bordeaux. Od takrat so prijatelji, redno se srečujejo in skupaj odkrivajo lepote obeh dežel.
Za Rudija Skočirja, ki izhaja iz Kamnega pri Kobaridu, vrsto let pa je živel in ustvarjal v Idriji, je idrijski človek, najsibo kmečki gospodar, rudar ali klekljarica, poseben človek. Zato ga navdihuje:
“Včasih so bili ti kraji zakotni, nedostopni. Ljudje, ki so tukaj živeli, so morali trdo garati ali pa biti hudo brihtni, da so uspeli na drugih področjih. Hkrati je bila Idrija neke vrste fenomen, ker je sem prihajalo veliko intelektualcev iz drugih držav. Inženirji, zdravniki, botaniki so v kraj vnašali intelektualno črto, ki ni bila nizka. Ljudje so jih spoštovali.”
Sliko Daj nam naš vsakdanji kruh je Rudi Skočir na povabilo Ivi in Edvarda Svetlika naslikal leta 1995, ko je Kendov dvorec po temeljiti prenovi, v katero je investirala Hidria, odprl vrata prvim gostom. Prav v teh letih je nastalo tudi precej njegovih slik in grafik, s katerimi se je ob zapiranju rudnika živega srebra poklonil idrijskim rudarjem. Spominja se:
“Vsa ta dela imajo podobo križa, simbola konca. Takrat so vsi mislili, da bo z Idrijo konec, ampak pojavila se je skupina ljudi, ki je videla možnost v elektroindustriji. Šli so v to smer. Danes so ta podjetja med najmočnejšimi v svetu. Občutek imam, da se ljudje v teh krajih vedno postavijo na noge.”
